Jan Hočevar je prvak, Miklavčič s 15/15 brez krone, Majnik pa brez ene same zmage zapira lestvico.
Zaves je padla, loparji so na podstrešju in Tenis liga Šmartno 2026 ima prvaka. To je Jan Hočevar. Ne, niste se zmotili pri branju, in ne, nismo pomešali lestvice. Na vrhu tabele z 44 točkami in popolnimi 15 zmagami iz 15 tekem stoji Marko Miklavčič, na najvišji stopnički pa se smeji Jan Hočevar, ki je zbral 39 točk in dva poraza. Čestitke prvaku, ki je dokazal staro športno resnico: ni treba biti najboljši vso sezono, dovolj je biti najboljši takrat, ko se delijo pokali. Jan je zmagal tam, kjer šteje, in to mu nihče ne vzame. Lahko pa mu malce pokvarimo veselje z opombo, da je imel dva poraza več kot človek, ki ga je na koncu pustil za sabo. Kralj z dvema prasknama na kroni je še vedno kralj, le na slikah se mora obrniti s pravim profilom.
In zdaj Marko Miklavčič, tragični junak sezone. Petnajst tekem, petnajst zmag in štiriinštirideset točk. Statistika, ob kateri bi se morali drugi priklanjati, ga je na koncu pripeljala do srebra. To je tako, kot bi napisal popoln maturitetni esej in dobil oceno dobro, ker si se podpisal z modrim kemičnim svinčnikom. Miklavčič je bil vso sezono strašilo lige, ko pa je bilo treba vzeti krono, je obstal. Še posebej sladko bo to zvenelo njegovemu največjemu rivalu Žigi Kranjcu, ki je sicer pristal precej nižje, a ima zdaj vsaj argument za vse prihodnje prepire ob šanku: »Si že bil kdaj prvak? Ne? No, vidiš.« Bron je zasluženo pripadel Žigi Vukšiniču, ki je z 39 točkami in 13 zmagami izenačil prvakov izkupiček, a ostal brez njegove sreče. Vukšinič je bil vso sezono tisti sošolec, ki ima same petice, a ga nihče ne povabi na zabavo.
Zgornjo sredino zaznamujeta rivalstvi, ki sta dišali po krvi, a sta se končali bolj pri ketchupu. Žiga Kranjc je s 33 točkami in 11 zmagami končal četrti. To je spodobno, a za človeka, ki ima kar dva priznana rivala, Miklavčiča in prvaka Jana Hočevarja, je četrto mesto približno tako, kot če bi na dvoboj prišel z vodno pištolo. Oba njegova rivala sta končala nad njim, kar pomeni, da je Kranjc letos rival predvsem na papirju. Enako število točk in zmag je zbral Benjamin Redek, ki je bil vso sezono tako zanesljivo nevpadljiv, da ga je lestvica skoraj spregledala. Andraž Kambič in David Marjanović sta si z 28 točkami in 9 zmagami delila šesto oziroma sedmo mesto. Bila sta tisti dobri, solidni sredinski tenis, o katerem nihče ne napiše pesmi. Kambič je bil povsem povprečen, Marjanović pa si je vsaj zagotovil, da bo pri družinskem kosilu sedel na čelu mize.
Ker smo že pri družinah, je ta liga letos pravi sodni proces bratskih ponižanj. Jan Hočevar je prvak, njegov brat Blaž Hočevar pa je z 22 točkami in 7 zmagami osmi. Novoletne fotografije pri Hočevarjevih bodo verjetno posnete tako, da bo pokal v ospredju, Blaž pa nekje ob robu, nekoliko izven fokusa. Pri Kranjčevih je Martin Kranjc z 18 točkami in 6 zmagami pristal deseti, šest mest za bratom Žigo, kar pomeni, da je družinsko prestižno vprašanje rešeno za vse leto. Najhuje pa je pri Marjanovićih: Luka Marjanović je z 5 zmagami iz 14 tekem in borimi 13 točkami enajsti, štiri mesta in petnajst točk za bratom Davidom. Luka, nasvet od srca: ob naslednjem treningu z bratom raje predlagaj šah. Omeniti velja še Matevža Drakslerja Federerja, ki je z 8 zmagami iz 14 tekem pristal deveti, z 21 točkami, kar je točko manj kot Blaž Hočevar, ki je zmagal enkrat manj. Priimek Federer obvezuje, Matevž, a očitno le na izkaznici. Roger je osvojil dvajset grand slamov, ti pa si izgubil točkovno bitko z nekom, ki ima manj zmag od tebe.
In zdaj prihajamo do dna, ki si zasluži svojo minuto slave. Primož Vrbovšek je s 3 zmagami iz 13 tekem zbral 10 točk in je dvanajsti, točko pred Maticem Kobalom, ki ima prav tako 3 zmage iz 13 tekem in 9 točk. To je dvoboj za naslov »najbolj neopazen igralec lige«, ki ga je Vrbovšek dobil za las. Matej Jeretina je z 2 zmagama iz 15 tekem in 7 točkami štirinajsti, Luka Marinčič pa z enakim številom zmag, a le s 5 točkami, petnajsti. Oba sta dokaz, da sodelovanje šteje, vsaj na seznamu udeležencev. Zadnje mesto pa nedvomno in brez konkurence pripada Luki Majniku: 15 tekem, 0 zmag in 2 točki. Nič, ničla, prazna množica. Majnik je bil v ligi s 117 tekmami edini, ki ni okusil zmage niti po pomoti. Je pa Luka, ponosni zadnjeuvrščeni, vsem ostalim podaril tisto, kar je najdragocenejše: zagotovljeno zmago. Liga Šmartno se vam zahvaljuje, Luka. Brez vas bi bila lestvica precej manj zabavna.